Često sluhaju odpor od prijateljev: „To jesi ne tvoril ty, to tobě dělala AI.“ Kogda odgovarjam: „Probuj sobě takože dělati, bude li tvoj rezultat ravny.“ Dostanu odgovor: „Ty to znaješ lěpše, ja s toj tvojeju AI tako rabotati ne znaju, mně ona proizvodi nesmysly.“ V toj moment razkrylo se jedro problema. Generativna AI jest toliko usilitelj vstupnoj informacije od svojego koristnika. Podobno kako avtomobil trěbuje šofera, ktory naučil voziti se i znaje zakony transporta, inako avtomobil razbil by se a člověka škodil, tako i generativna AI trěbuje někogo, kto ju znaje voditi.
Generativna AI razbudžaje strah. Toj strah jest opravdany i ja jego nikako ne bagatelizuju. Vsaka nova informačna tehnologija prvo donesla narušenje, neželi donesla prosvěčenje. Gutenbergova mašina odkryla put do naučno-tehničskoj revolucije i osvětljenja, ale prvo pomogla do religijnyh vojn, ktoryh najkrvavějši vrh tridesetlětna vojna, brala životy tretjiny žiteljev srědnoevropejskyh krajin. Radio, kinematografija i telegrafija takože ne služili samo do prosvěty, ale takože Goebbelsovu, Mussolinimu i sovětskomu aparatu kako industrijalne ustrojstva do masovogo vladanja ljudij. Sučasny internet razbil tradicijne struktury prověrjanja informacij, i socijalne sěti zapolnili publičny prostor algoritmično upravjanymi arenami afekta. Generativna AI poništila poslědnje prirodne granice medžu věrnym i izmysljenym sodržanjem. Pytanje uže ne jest, dojde li AI do zloupotrěby, zatože uže došla. Pytanje jest, budut li demokratične državy sposobne do reakcije, neželi narušenje prěraste do katastrofy.
Obače tomu věruju, že jesmo v srědině sleděčej velikoj informacijnoj revolucije, ktora člověčstvo ne izgubi, ale obogati. Govorju to s podporom historije i filozofije. Harari v knigě Sapiens ukazuje, že točno naša sposobnost poděliti se i obrabotati informacije, spoločne fikcije, jezyky, pověsti… jest to, čto različaje člověka od drugyh zemjskyh stvorov i čto jemu dozvolilo ovladati planetoju. Ne jesmo ni najsilnějši ni najbystrějši. Ale jesmo najlěpše informovani i najlěpše organizovani črěz informacije. Informačne tehnologije ne sut toliko instrumentom civilizacije, ale jejinoju osnovoju.
Paradoksalno najglasněje ostrěgal ljudij od novoj informacijnoj tehnologije jedin iz najvelišejših mysliteljev starogo věka. Sokrates odkazyval pisanje, že bude člověka privoditi do gluposti i utraty sposobnosti kompleksnogo mysljenja, že ljudi prěstanut pametiti i budut opirati se na mrtve slova vměsto živogo razgovora. Omylil se. Pisanje stalo se stolpom civilizacije. To, čto Sokrates prědpoložil byti toliko pomočnoju zaměstkoju, bylo faktično velikym usiliteljem. I jest simptomatično, že Sokratove mysli znajemo toliko po toj pričině, že jegovi učeniki je zapisali pomimo jegovogo uvěrjenja.
Podobno vidim i slědeči historičny priměr, ktory mně jest blizky: nastup pišučej mašiny a glavno tekstovogo editora na kompjuteru. Prěd njimi važilo, že kto piše perom na pergamen, trěbuje iměti cělu mysl gotovu prěd napisanjem, zatože proměny napisanogo teksta byli nemožne. Tekstovy editor prinesl iteraciju: tekst možno tvoriti prěmětano, vračati se, prěpisovati, editor služi ješče kako pomočna pamet. Na prvy pogled vidělo by se, že taky stil umenšaje usilje i podpiraje lěnivost. Ale napravdě člověku dozvoljaje glubše mysljenje, zatože odstranjaje trěnje medžu mysljenjem i zapisom. Generativna AI analogično ide o krok dalje: davaje novu možnost iteracije na urovnji konceptov.
V lurijanskoj kabalě govori se o nicoc (hebrejsky ניצוץ), prvotnoj iskrě tvorjenja. Bez iskry materija ostane bez směra, sila bez umysla. Myslim, že tuta metafora izražaje povezanost člověka i generativnoj AI točněje neželi množinstvo tehnologičnyh analiz. Generativna AI ne pomagaje ni sama ničto ne sdělaje bez prompta, to jest ljudskoj iskry kako sposobnosti konfigurovati model, postaviti pravo pytanje, napraviti odgovor… Generativna AI sama iz ničego ničto ne tvori, ale jest novym instrumentom strukturujučim člověku proces tvorjenja.
Ne znaju, čto donese budučnost generativnoj AI. Ale historija informačnyh tehnologij od prvyh pisanj starogo věka črěz Gutenbergovu mašinu až do kompjuterov i interneta nam povtorno ukazuje, že prvo prijde narušenje i zloupotrěba, ale potom ravnovažnost novoj vyšej civilizacijnoj urovnje. Ne imajemo povod prědpolagati, že tutčas bude inako. Uslovje jest, daby demokratične državy obstali v času narušenja i daby ljudi, ktori s novymi instrumentami rabotajut, koristali svoju iskru svědomo i odgovorno. Generativna AI povinno ne trěbuje byti koncem, ale novoju kapitoloju tysečlětnogo vozhoda člověčstva.